Otrok

Spoprijemanje s hudo boleznijo ter proces žalovanja ob izgubi je za vse vpletene težak čustven proces. Ob tem je čustveno doživljanje otroka pogostokrat - nehote ali nevede - prezrto. Odrasli imajo otroke v svoji lastni stiski pogostokrat za premajhne, da bi razumeli, ali za preobčutljive, da bi jih odkrito vključevali v dogajanje ťodraslegaŤ sveta.  Vendar se  otroci prav tako čustveno odzivajo na bolezen in smrt v družini. Tudi pri otroku lahko opazimo žalost, jezo, strah, obup, čustveno otopelost, izgubo apetita, motnje spanja, zasledimo pa lahko tudi občutke krivde in  vedenjske vzorce predhodnih razvojnih stopenj (t.i. regresivno vedenje), motnje pozornosti ter učne težave. Vsak otrok se s svojimi občutki spopada na sebi lasten način, ki je odvisen od otrokove starosti, razumevanja bolezni in smrti, možnosti, da svoja čustva izrazi in odnosov znotraj družine.

Prenesi zloženko

Otrokovo razumevanje bolezni in smrti glede na njihovo starost:

DO 3 LET: ne razume izgube, vseeno pa doživlja odsotnost in čustvene spremembe pri odraslih v svoji okolici. Lahko je nemiren, bolj jokav ali se bolj veže na odraslega, pojavi se lahko tudi regresivno vedenje. V tem obdobju otroku najbolj pomagamo, če mu zagotavljamo občutek varnosti in veliko naklonjenosti. V tem obdobju je zelo pomembna telesna bližina in dotik bližnjega. Ohranjajte dnevno rutino. Tudi najmlajši naj ima priložnost posloviti se; situacije morda še ne razume, jo pa doživlja.

3-6 LET: razume smrt kot nekaj začasnega, pojmi kot so npr. nebesa ali duša so mu nerazumljivi. Otrok na odhod bližnjega odreagira z otožnostjo, z regresivnim vedenjem (npr. ponovno sesanje palca, močenje postelje), nočnimi morami, včasih tudi z agresivnostjo in neubogljivostjo. Takšno vedenje se lahko pojavlja nepričakovano in le za krajši čas. Lahko verjame,  da je sam kriv za bolezen (npr. ker ni bil priden, ker ni ubogal, ker je bil jezen na starša). Otroku je potrebno nakloniti veliko pozornosti, naklonjenosti, pomemben je telesni kontakt in bližina, potrebuje pa tudi urejen dnevni ritem z vzpostavljenimi mejami. V obdobju žalovanja lahko otrok umrlemu nariše risbo, se z njim 'pogovarja'; otroci imajo bogato razvit čustveno-domišljijski svet s pomočjo katerega lažje predelajo in prebolijo izgube.

6-9 LET: v tem obdobju že razume, da je smrt nekaj trajnega. Otrok lahko za dogajanje krivi sebe, lahko  se boji lastne smrti oziroma smrti drugih bližnjih. Lahko ga je tudi strah, da je smrt nalezljiva. Svoje  občutke le s težavo opiše. Doživljanje se lahko kaže kot agresivnost, žalost, umik, prisilna skrb za druge, z nejasnimi bolečinami ali izogibanjem šoli. Lahko pa navzven ne kaže posebne reakcije. V temu obdobju se poveča zanimanje za rituale kot je pogreb – če želi, naj otrok prisostvuje tem obredom. Otrok potrebuje pogovore, da lahko razume dogajanje,, vključno bolezeniin smrt. Potrebuje občutek varnosti, pripadnosti, naklonjenosti; potrebuje vzpostavljeno dnevno rutino in vzpostavljene meje.

9-13 LET: razumevanje smrti se približuje odraslemu. Lahko zastavlja manj vprašanj, lahko je celo zadržan ali navzven nezainteresiran za dogajanje, vendar se navznoter kljub temu skriva velika ranljivost. V teh letih otroka začne skrbeti, kako se bo življenje spremenilo, kdo bo skrbel zanj, ga peljal v šolo,… Reakcije v tem obdobju so lahko zakasnjene, poleg žalosti in jeze, so še vedno prisotna vprašanja o lastni krivdi oziroma krivdi drugih. Lažje ubesedijo svoje strahove, vendar potrebujejo pozornega sogovornika. Povejte mu, da ste mu na voljo za pogovor, zanimajte se za njegovo počutje, čustveno doživljanje, vendar mu pustite tudi čas zanj in za druženje z vrstniki. Ohranjajte dnevno rutino, spodbujajte ga k dejavnostim, ki jih ima rad. Ne pozabite, da čeprav tega nočejo pokazati, jim telesna bližina npr. objem, zelo veliko pomeni.

STAREJŠI OD 13 LET: MLADOSTNIK OB HUDO BOLNEM

Obdobje težke bolezni

• Otrok potrebuje odkrite pogovore o bolezni in življenju z boleznijo in sicer  takrat, ko je na to pripravljen; skušajte se odzvati na njegova vprašanja, pripombe, namige takrat, ko se pojavijjo, vendar ga v pogovore ne silite.
  

• Najpomembnejši del pogovora je poslušanje.

• Vprašajte otroka, kako razume situacijo, kako se počuti; le tako boste lahko vedeli, kaj razmišlja, kaj doživlja, kaj ga skrbi, kaj pogreša in kaj potrebuje.

• Dovolite otroku, da zastavlja vprašanja in mu dajte nanje tudi odgovore; govorite z besedami, ki jih bo otrok lahko razumel. Če ima oboleli raka, izgovorite to besedo. Ne govorite, da ima 'bulo' ali da je zelo bolan. Otroku lahko razložite, da je to huda bolezen in da se zaradi nje lahko umre.

• Jasno mu razložite, da za bolezen bližnjega nikakor ni kriv otrok sam  (dojemanje otrok zlasti v obdobju 4-6 let).

• Z otrokom preberite poučne zgodbe na temo hude bolezni/smrti.

• Prav je, če pokažete svojo žalost in strah - otrok se lahko namreč izogiba pogovoru in aktivnostim zato, da bi pred bolečimi občutji zaščitil vas.

• Pogovarjajte se o svojih čustvih; razložite otroku da je normalno, da je  žalosten, jezen, prestrašen; če ste žalostni in jokate, lahko otroku poveste, da se človek po tem pogostokrat počuti bolje.

• Poudarite, da ga imate radi in da tega ne more nič spremeniti.

• Ob skrbi za bolnega, otroke, službo, dom, zase lahko ne boste imeli dovolj časa in energije, da bi vse obveznosti opravili sami Naučite se sprejeti pomoč s strani sorodnikov, prijateljev znancev. Za vse bo lažje, če boste jasno povedali, kaj potrebujete.

• O bolezni v družini obvestite otrokove učitelje in vzgojitelje; da bodo lažje razumeli spremembe v otrokovem obnašanju in mu nudili oporo tudi v vrtcu/šoli.

• Pripravite otroka na spremembe, ki jih prinaša zdravljenje, npr. spremenjen izgled, izguba las, utrudljivost, onemoglost. 
  

• Dolžino obiska v bolnišnici prilagodite starosti otroka. Ne pričakujte,da bo majhen otrok ure mirno sedel; s seboj imejte stvari s katerimi se za nekaj časa zamoti (npr. barvice, igračke, ipd).

• Če je le to mogoče, se pogovorite o slovesu; bolni starš lahko napiše otroku pismo, čestitke za rojstne dni, lahko se posname ob branju otrokom ljube pravljice, petju pesmi itd...

• Otroku kljub težkim okoliščinam dovolite otroštvo - igre in veselje
  

Obdobje poslavljanja in smrti

• Obisk umirajočega je priporočljiv, kadar je otrok  na to pripravljen. Daje možnost posloviti se, kar je lahko blagodejno za oba; otrok situacijo doživlja, tudi če je popolnoma ne razume.
• Otroka nikoli ne silimo na obisk k  bolnemu in mu ne vzbujajmo slabe vesti, če obiska ne zmore; lahko pa bolnemu nariše risbo ali se poveže z njim na drug način.
• Jasno mu razložite, da za smrt bližnjega nikakor ni kriv otrok sam  (zlasti v obdobju 4-6 let otroci mislijo, da s svojimi močmi lahko vplivajo na to, da se smrt pripeti).
• Razložite otroku, kako potekajo obredi pogreba in mu dovolite, da se odloči, ali se ga bo udeležil ali ne; kakorkoli se odloči, ga v njegovi odločitvi podprite.
• Dovolite mu, da se vključi pri načrtovanje pogreba, če si to želi; če pa se odloči, da ne bo šel na pogreb, mu omogočite drug način, da se poslovi (npr. pisanje pisem, kakšen drug ritual).
• Obvestite strokovnjake v šoli ob smrti starša in tudi povejte, kakšno podporo potrebujete in želite od njih v času pogreba in žalovanja.

Čas žalovanja

• Starš, ki je ostal, naj si dovoli žalovati in to naj 'dovoli' tudi otroku; smrt starša naj ne bo skrivnost, ampak  se o tem pogovarjajte; žalovanje odraslega je za otroka zgled, vodilo, da zmore ob pomoči tudi sam skozi bolečino.

• Če  otrok ne more spregovoriti o svojih občutkih (najpogosteje med 3. -7. letom), naj svoja čustva izrazi preko kreativnega delovanja, kot so risanje, zgodbe, pisanje. Dejavnosti, ki so v pomoč, so tudi gnetenje gline, ustvarjanje s prstnimi barvami, igre z vodo; izražanje jeze in agresije otroka naj bo usmerjeno v socialno sprejemljive načina (npr. z lesenimi kladivi, tekom oz. športne aktivnosti, udarjanjem blazine…).

• V pogovorih z otrokom poudarjajte, da preminuli starš, ni želel oditi in ga zapustiti; mu je žal, da je zapustil družino; ni imel izbire; da ga je imel rad; na vprašanja na katera nimate odgovorov lahko odgovorite ťnihče ne ve zagotovo, vendar jaz mislim…Ť

• Pomirite otroka, da preminuli ne čuti bolečine, lakote, žalosti.

• Ohranjajte dnevno rutino otroka kot je le mogoče nespremenjeno.

• Otroku jasno pokažite, da bo zanj tudi naprej poskrbljeno (zelo pogosta skrb otroka ob izgubi bližnjega).

• Poudarite, da bo vaša ljubezen (starša, ki ostaja), do njega ostala nespremenjena.(otrok mora slišati, kar je vam samoumevno).

• Ohranjajte spomin na preminulo osebo (izdelava spominske knjige); obiščite pokopališče, obujajte lepe spomine.  

• Odgovarjajte na otrokova  vprašanja, tudi če jih vedno znova ponavljače vas otrok vpraša ali boste tudi vi umrli, mu povejte, da bomo vsi enkrat umrli, ampak da upate da boste še zelo dolgo živeli in skrbeli zanje.

Vprašanja, ki jih zastavljajo otroci

Čemu se izogibajte?

• Ne puščajte otroka samega v čustveni stiski; odrasli, ki sami žalujejo včasih težko vzdržijo otrokove občutke in vprašanja in se takrat zatekajo k 'poceni' odgovorom in tolažbam.

• Izogibajte se tolažb, ki otrokom niso v pomoč, pa čeprav so dobronamerne, npr.: ťbabica je zaspalaŤ, ťteta je odšlaŤ, ťne jokaj, ker me potem skrbi še zateŤ, ťne skrbi, vse bo še dobroŤ, ťzgleda, da se dobro držišŤ, ťmoraš biti močan in v oporo mamiŤ,ťzdaj si ti moški v družiniŤ.

• Izogibajte se ekstremov: po smrti starša  teče življenje kot da se ni nič zgodilo ali pa postane izguba edina vsebina življenja ('če ne trpiš, potem umrlega nisi imel/a rad/a').

• V času žalovanja tudi ne pretiravajte s pomočjo, otrok potrebuje oporo, odžalovati mora sam.

• Odrasli imejte sogovornika o svojih stiskah v odraslem (prijatelji, bratje, sestre) in ne v otroku.

Za starše/odrasle

• Sprejmite svojo žalost in si vzemite čas za žalovanje.
• Govorite o svojih občutjih s prijatelji, sodelavci, sorodniki; z ljudmi, ki jim zaupate in so vam blizu.
• Skrbite zase, za prehrano, počitek, rekreacijo.
• Počnite stvari, ki jih zmorete.
• Ne izgubljajte energije s skrivanjem čustev; vsak ima pravico biti žalosten, potrt, jezen…
• Najdite način izražanja čustev, ki vam je najbljižji (pišite dnevnik, berite pesmi, rišite...)
• Ne spreglejte lepih trenutkov, ki vam jih  življenje tudi prinaša.

Zgodbe v slovenskem jeziku

Branje poučnih zgodb je lahko v pomoč otroku.

• Christof Lehmann,  Mala sončna Žarkica in zajčja družina
• Svetlana Makarovič, Lisjaček v luninem gozdu
• Varley Susan Educy, Jazbečeva darila v slovo
• Max Velthuijs, Žabec in ptičje petje
• Nigel Gray,  Medvedkov dedek
• Jutta Bauer, Dedkov angel
• Uroš Ahčan, Orel s škrlatnega vrha

Kdaj po pomoč?

• Kadar se v enem letu čustvovanje in vedenje otroka značilno za žalovanje ne zmanjša,
• kadar ima otrok po daljšem času še vedno težave s spanjem,
• kadar se regresivno ali agresivno vedenje ne umirja,
• kadar otrok ostaja v osami dalj časa, se umika sovrstnikom, prijateljem,
• kadar ugotavljate izgubo interesov, padec šolskega uspeha.

Kam po pomoč?

• Šolski psiholog,
• klinični psiholog,
• Slovensko društvo hospic,
• Center za mentalno zdravje (Zaloška 29, Ljubljana),
• Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše (Gotska 18, Ljubljana).

• Marie Curie Cancer Care
  

• HPNA web page