Paliativna oskrba Nasveti za žalujoče Avtorji zloženke: Polona Ozbič, Marjana Bernot, Maja Ebert Žalujoči ima do svojih bližnjih (sorodniki, prijatelji, sodelavci, sosedje, sošolci, člani različnih društev oz. interesnih skupin …) različna pričakovanja. Nekateri si želijo pogovora z bližnjimi, drugi le bližino točno določene osebe, spet tretji pa, da jih bližnji pustijo na miru in da svojo stisko predelajo sami. Kadar bližnji ne ve, kako bi pristopil k žalujočemu, je dobro, da pove, da se počuti negotovo, in vpraša žalujočega, kaj od njega pričakuje. Bolje je pristopiti k žalujočemu, kot pa se delati, da se nič ni zgodilo. |   Prenesite zloženko |
Tako se izognemo različnim razumevanjem, ki žalujočemu niso v pomoč v procesu prilagajanja na izgubo, temveč mu lahko stisko v žalovanju celo povečujejo.
Če boste poznali želje in potrebe žalujočega ter njegova pričakovanja, ki jih ima do vas, boste lažje pristopili k njemu in mu bili v oporo, ko vas bo potreboval.
Pri žalujočem je običajno, da se njegova pričakovanja v procesu žalovanja spreminjajo.
Žalujoči ima do različnih bližnjih različna pričakovanja.
Pomembno je, da ima žalujoči vsaj eno osebo, ki jo prepoznava kot svojo bližnjo, ki se ji bo zaupal.
Večinoma se žalujoči želi pogovarjati o svoji izgubi in stiski zaradi nje. Pogovor predstavlja osrednjo oporo bližnjih žalujočemu. Čeprav je težko govoriti o izgubi, saj se med pogovorom stiska prebudi, mu pogovor pomaga. Vsebine pogovorov so različne. Žalujoči govori o umrlem (o njegovem življenju, osebnostnih lastnostih, navadah, izrečenih besedah …) in njunem odnosu, o smrti in vzroku zanjo (obdobje bolezni, trenutek, ko je žalujoči zvedel, da je njegov bližnji umrl, različni pomembni dogodki, ki so temu sledili …), o življenju brez umrlega in stiskah, s katerimi se sooča. Zanimajo ga izkušnje drugih z žalovanjem. Žalujoči govori tudi o različnih temah, o katerih se v njegovi družini ni govorilo (npr. določena čustva, različne travmatične izkušnje, nasilno vedenje …), so pa sedaj ob izgubi zanj postale pomembne. Žalujoči se pogovarja tudi o vsebinah, s katerimi misli preusmeri od izgube drugam, kar ga vsaj začasno čustveno in miselno razbremeni. Govori tudi o vsakdanjih temah, ki so trenutno zanj pomembne in se ne tičejo izgube.
Žalujočemu je pomemben pogovor, v katerem se počuti čustveno sprejetega in razumljenega; če je pogovor pretežno razumski, se večinoma ne počutijo razumljen.
Stisko žalujočim večinoma povečuje dajanje nasvetov, za katere vas niso prosili, in tudi neprimerna tolažba (npr. primerjava različnih izgub med seboj, katera je težja). Zato je priporočljivo, da žalujočemu date nasvet, kadar vas zanj prosi sam.
Jokanje je najbolj pričakovan odziv žalujočega na izgubo v procesu žalovanja in tudi najpogostejši zunanji pokazatelj stiske. Žalujoči ni pripravljen jokati pred vsakim. Najpogosteje joče pred tistimi, ki so mu blizu. Nekateri jočejo samo, kadar so sami. Pogosti razlogi, da žalujoči ne joče pred drugimi, so: s svojo stisko ne želi obremenjevati drugih, izogibanje stiski, prepričanje, da bi z žalovanjem že moral končati … Nekateri žalujoči pa so osamljeni in nimajo nikogar, ki bi jim v težkih trenutkih stal ob strani. Včasih pa joka žalujoči tudi ne zmore zadržati. Kadar se žalujoči joče, ga pustimo, da izrazi svojo stisko, nato pa s pogovorom nadaljujemo. Z jokanjem se žalujoči čustveno razbremeni.
Večinoma žalujoči svojo izgubo odžalujejo sami ob opori svojih bližnjih. Kadar pa je stiska zelo intenzivna in/ali traja zelo dolgo, pa je smiselno poiskati strokovno pomoč (osebni zdravnik, psihiater, klinični psiholog, psihoterapevt, svetovalec za žalovanje …).
