ZAHVALA
Lahko bi rekli, da je to obdobje poslavljanja od varnega, znanega, udobnega otroštva in podajanja v svet, ki je mikaven, a hkrati neznan. Mladostnik išče svoje meseto v družbi, se osamosvaja. Ni več otrok, vendar tudi odrasel še ne. Da bi se lahko osamosvojil od staršev, je normalno, da se jim upira in jih na nek način odriva iz svojega življenja. Pomembna mu je družba vrstnikov, kjer se dobro počuti, saj so vrstniki prav tako negotovi kot on in gredo skozi podobne spremembe
Obdobje hude kronične bolezni
Mladostniki mnogo informacij poiščejo na spletu, ki pa je lahko tudi zelo zavajajoč – informacije so lahko nepreverjene, neresnične., mladostnik težko presodi, katere informacije so pomembne, relevantne, Mladostnik lahko daje vtis, da že vse ve, da se noče pogovarjat.
Zato je pomembno, da se z njim o življenju z boleznijo pogovarjate. Spodbudite ga, da sprašuje, kar ga zanima; včasih mladostnik ne spregovori ali sprašuje, ker se boji, da bi starša s pogovorom o bolezni prizadel in užalostil. Vprašajte ga, kaj o bolezni ve, kaj je prebral, da boste lahko videli, v kolikšni meri je njegovo dojemanje situacije realno.
Mladostnik je lahko ranljiv za doživljanje, da jepovzročili bolezen s svojim vedenjem, nestrinjanjem ali konflikti v preteklosti. Poudarjejte, da za bolezen mladostnik ni kriv.
Pogovarjajte se z njim o njegovih čustvih; prisluhnite njegovi skrbi glede lastne in vaše umrljivosti. Bodite odprti do mladostnikovega iskanja filozofskih in verskih odgovorov na svoja življenjska vprašanja; ob soočanju z hudo boleznijo se mladostnik lahko veliko sprašuje o smislu življenja in smrti, o svojem lastnem življenju, o vrednotah...
Nekateri mladostniki se v takih situacijah zaprejo vase, se odmaknejo od družine in prijateljev, ker so čustva, ki jih doživljajo, preveč intenzivna. Lahko jih je sram, da bi jokali pred starši, lahko so zmedeni in ne vedo, kaj čutijo. Nič nenavadnega ni, da se jim razpoloženje zelo hitro spreminja. Dajte jim čas in dajte jim vedeti, da ste z njimi in da se lahko obrnejo na vas. Spodbudite jih, da izrazijo tako pozitivna kot negativna čustva. Nekateri to lažje izrazijo preko ustvarjanja (glasbe, pisanja...).
Izogibajte se rutinskim vprašanjem "Kako si?", saj je odgovor na to največkrat zgolj "V redu.". Postavljajte specifična vprašanja npr.: "Kako se počutiš, ko grem jutri v bolnico?".
Jeza lahko predstavlja velik del mladostnikovega spoprijemanja z hudo boleznijo in žalovanjem. Ni nujno, da je jezen na nekaj ali nekoga – je le jezen. Včasih nakopičena jeza pripelje do pravih izbruhov doma ali v šoli. Družini, ki je že tako v stiski, lahko ti izbruhi predstavljajo še dodaten izziv. Mladostniku, ki je sam prestrašen ali presenečen zaradi jeze, je potrebno pomagati. Povejte mu, da je povsem upravičen do teh občutkov, vendar mu jih pomagajte izraziti na sprejemljiv in varen način.
V času hude bolezni je zdrav starš pogosto preobremenjen, saj nase prevzame odgovornost in delo obolelega starša. Čeprav mladostnik razume, zakaj je prišlo do sprememb v rutini, mu je ob tem vseeno težko. Od njega se večkratpričakuje, da bo prevzel del obremenitev ali pa poskrbel za mlajše sorojence.
Pomagajte mladostniku najti način, kako bi lahko oz. bi želel sodelovati pri oskrbi bolnega, vendar ne na račun dejavnosti, ki jih rad počne. Vključenost v skrb za bolnega mu bo dala občutek koristnosti.
Poskrbite, da se čimbolj ohranja rutina, da se vsakdanji ritem nadaljuje na drugih področjih življenja – v šoli, pri hobijih, vrstniškem druženju, pričakovanjih... Presodite, ali je smiselno seznaniti mladostnikovega razrednika; skupaj lahko najdete način, kako lahko mladostnik tudi v šoli dobi primerno podporo.
Kljub obremenitvam dajte mladostniku pozornost, ki jo tako zelo potrebuje, da ima občutek, da je še vedno pomemben. Če tega ne dobi, bo iskal pozornost na neprimerne načine (npr. loputanje z vrati, agresija do mlajših sorojencev, ipd.). Vse bo storil, da dobi vašo pozornost, vašo ljubezen, da mu pokažete, da ga imate radi.
Bolezen je pomembna tema v družini, a naj ne postane edina. In ne pozabite, ohranjanje upanja, skupno veselje in kakšen objem so za mladostnika in celo družino zelo pomembni.
Smrt in žalovanje
Huda kronična bolezen se velikokrat konča s smrtjo. Smrt mladostnik že razume kot dokončno, nepovratno. Po dolgotrajni bolezni lahko smrt pomeni olajšanje, saj oboleli ne trpi več.
Ko starš umira, naj bo mladostnik s tem seznanjen. Naj bo ob umirajočem, če želi. Če ne želi in ne zmore, mu ponudite možnost, da se poslovi na svoj način. Lahko npr. umirajočemu napiše sporočilo, kjer mu pove, kar želi. Kakorkoli se bo odločil, podprite ga v tej odločitvi in mu stojte ob strani.
Tudi pogreba naj se udeleži, če želi. Če ima željo, da vidi umrlega, mu to omogočite. Če še ne pozna pogrebnega obreda, mu natančno povejte, kako poteka. Naj pove, za koga vse bi še želel, da se pogreba udeleži (npr. sorodnika, prijatelje, sošolci, tiste, ki mu veliko pomenijo) in kako bi morda želel sodelovati.
Po slovesu dajte mladostniku možnost, da ohrani stvari umrlega, ki mu nekaj pomenijo. Nič nenavadnega ni, da si mladostnik izbere kakšno obleko, ki jo je umrli nosil. Včasih že vonj obleke da občutek bližine s tistim, ki ga ni več.
Podprite mladostnika v njegovi obliki žalovanja, saj 'pravega' načina ni oz. je vsak način pravi. Žalost in občutki jeze, nemoči, krivice lahko prihajajo v valovih in so pri mladostniku lahko zelo obremenjujoči, saj so premočni, da bi jih sam obvladal in sam predelal. V trenutku, ko je mladostnik žalosten ali jezen, je to vsa njegova resničnost, zato se pogoste fraze in poskusi tolažbe, da bodo ti občutki sčasoma prešli, večinoma banalni in v tistem trenutku odveč.
Izogibajte se tudi frazam, kot so 'Moraš biti močan' ali 'Iti moraš naprej' in 'Bodi v oporo'. Mladostnik še zase ne ve, ali bo lahko preživel izgubo, kaj šele da bi podpiral koga drugega. Te izjave pomenijo zanj dodaten pritisk, ki jih sili v skrivanje in zanikanje svojih pravih čustev ter izgubljanje energije s tem, da se pretvarjajo, da jim gre bolje kot v resnici čutijo.
Ne predvidevajte, da bodo mladostniku glavno oporo nudili vrstniki. Smrt je med mladostniki tema, ki jim je zanimiva, a je v njihovem doživljanju nekaj, kar se dogaja drugim. Ko pa je mladostnik soočen s smrtjo starša, je v soočanju pogosto v ospredju strah in nemoč.
Mladostnik, ki izgubi starša, je na nek način drugačen od vrstnikov. Pomembno ali celo glavno pribežališče žalujočemu mladostniku je zato njegova družina. V poznem mladostništvu (nekako po 15. letu) so vrstniki sicer lahko dodatna opora. Vendar se lahko zgodi, da zaradi občutka nemoči, ki jo vrstniki doživljajo ob žalujočem mladostniku, vsebine smrti in izgube ignorirajo in se z njo ne ukvarjajo. Dobri sogovorniki pa so lahko drugi mladostniki, ki so sami preživeli izgubo. Mladostnik se lažje čustveno odpre in spregovori o svoji bolečini v krogu vrstnikov, ki imajo podobno izkušnjo.
Smrt starša pomembno zaznamuje doživljanje mladostnika, ne glede na to, kakšen odnost sta imela. Velikokrat je to tako močan dogodek, da predstavlja pomemben mejnik v življanju in da mladostnik svoje življenje doživlja kot življenje PRED in PO izgubi starša. Proces žalovanja lahko dodatno zapletejo občutek nedokončanega odnosa, občutja krivde, očitki zaradi vzpostaljanja razdalje do starša, ki je sicer običajno v tem razvojnem obdobju. Izguba starša lahko globoko poseže v dojemanje sebe, sveta, prihodnosti; poruši se občutek varnosti, stabilnosti, strah ga je, kako bo z njim in njegovimi najbližjimi.
Za proces žalovanja je zelo pomemben odnos in podpora s strani drugega starša.
Vloga starša
Po smrti starša žaluje mladostnik, njegovi sorojenci, žaluje tudi drugi starš. Včasih so načini žalovanja družinskih članov zelo različni.
Način žalovanja drugega starša v veliki meri vpliva na odziv mladostnika na smrt in izgubo. Včasih odrasli ne želijo govoriti o smrti, misleč da s tem prihranijo mladostniku bolečino in žalost. A resničnost je zelo preprosta: mladostnik kljub temu žaluje. In mladostnik pogosto potrebuje ljubečega starša, ki mu večkrat potrdi, da je v redu in normalno, da je žalosten. In ne samo žalosten, temveč mu dovoli čutiti vso množico čustev, ki jo taka izguba zbudi, od jeze, razočaranja, otopelosti... Če te občutke zanemarite, se bo mladostnik čutil odrinjenega in osamljenega; zaradi teh občutkov lahko trpi še bolj kot zaradi same izgube.
Včasih je zelo težko podpreti mladostnika v njegovem žalovanju, saj se tudi starš, ki je ostal sam, spoprijema z lastno žalostjo in strahovi. Odrasli poiščite sogovornika o svojih stiskah v odraslem, ki mu zaupate (prijatelji, bratje, sestre) in ne v mladostniku. Če ste v hujši stiski, poiščite tudi strokovno pomoč.
Izogibajte se ekstremov, da bi po eni strani po smrti starša življenje teklo, kot da se ni nič zgodilo, ali pa da postane izguba edina vsebina v življenju
Zapleti v žalovanju mladostnikov
Posebno bodite pozorni na odklone v obnašanju npr. vandalizem, pretirano uporništvo, nedovoljeni izostanki iz šole, zloraba alkohola in prepovedanih substanc, eksperimentiranje s spolnostjo, samopoškodbe. Pozorni bodite tudi na vztrajno slabšanje uspeha v šoli, izogibanje ali menjanje prijateljev, opustitev interesov, dolgotrajno žalost in ekstremna nihanja razpoloženja.
Tudi pretirano ostajanje doma zaradi skrbi za gospodinjstvo in za starša naj vas ne zavedejo,da je z njim vse v redu. Čeprav je prijetno imeti ves čas družbo odraščajočega otroka, je zanj zelo pomembno, da razvija interese in socialne stike zunaj družine. V primeru, da se mladostnik lažje pogovarja o izgubi s prijateljem, sorodnikom ali s kom, ki mu je blizu, spodbujajte to druženje in mu dajte podporo.
Različne stvari lahko mladostnikom pomagajo v procesu žalovanja – lahko je to pisanje dnevnika ali zgodb, druženje z vrstniki z enako izkušnjo izgube, preko šolskih projektov in nalog, umetniškega izražanja... Spodbujajte ga pri tem!
V procesu žalovanja lahko vedno znova prihajajo obdobja žalosti, jeze, nemoči,osamljenosti, vendar sčasoma mladostnik kljub temu lahko spet sodeluje v dejavnostih, ki jih ima rad. Sodelovanje in uživanje v teh aktivnostih ne pomeni, da je pozabil na umrlega ali da ga/je ne pogreša več. Ljubezen do umrlega se ne meri v dolžini žalovanja. Tudi v žalovanju so dobri in slabi dnevi. Sčasoma in s sočutno pomočjo bližnjih bo mladostnik predelal svojo žalost in se lahko premaknil naprej v življenju.
Fizični znaki žalovanja
V procesu žalovanja se stiska mladostnika pogosto izraža preko telesnih znakov - glavobolov, vrtoglavic, omotičnosti, prebavnih motenj, bolečin v želodcu. Pojavijo se lahko težave s spanjem, bodisi kot nespečnost ali pretirana zaspanost. motnje prehranjevanja – apetit se lahko drastično zmanjša ali drastično poveča. Karkoli mladostnik doživlja, si tega ne domišlja; če se telesne težave stopnjujejo, je potreben posvet z zdravnikom.
Pomembno je zagotoviti reden ritem in zadostno količino spanja, redno prehranjevanje ter čas za pogovor. Če občutki, povezani z žalovanjem vztrajajo zelo dolgo (več kot leto) in se je nemogoče vključiti nazaj v šolske in obšolske dejavnosti, vrstniško druženje, če postanejo vsakodnevne dejavnosti kot npr. jutranje vstajanje, skrb zase, oblačenje, umivanje težava, potem je potrebno poiskati strokovno pomoč. Pomoč je potrebna tudi v primeru, da mladostnik razmišlja o samopoškodbi.
Knjige, ki so lahko mladostniku v pomoč
- Trevor Romain: Kaj na svetu počneš, ko ti nekdo umre?
- J.Wilson: Viki, pogrešam te
- K.Paterson: Most v Terabitijo
- J. Thydell: Zvezde sijejo v temi
- I. Karlovšek: Matej
- K. Yumoto: Nepričakovan konec poletja
- Sue Mayfield: On eagles' wings
- Alan Gibbons: The lost boys appreciation society
- Jennifer Donelly: A gathering light
- Katherine Holubitsky: Alone at ninety foot
- J-L-Wheeler: Weird is normal when teenagers grieve
Kam po pomoč?
- Šolski psiholog,
- klinični psiholog,
- Slovensko društvo hospic,
- Center za mentalno zdravje (Zaloška 29, Ljubljana),
- Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše (Gotska 18, Ljubljana).
Avtorja: Jana Pahole Goličnik in Andreja Škufca Smrdel
Svetujemo tudi:
